Pohištvo običajno največkrat sestavljajo leseni predmeti, izdelani kot del notranje opreme stanovanjskih ali poslovnih prostorov. Na njih sedimo, počivamo, ležimo, spimo, na njih pripravljamo hrano, jo uživamo ali shranjujemo. V njih lahko hranimo obleko, posteljnino, knjige, orodje itd. Pomagajo nam vzdrževati red. Predalniki in omare so torej namenjeni tako shranjevanju, kot tudi organiziranju, če ima pohištvo še ključavnico, pa tudi varovanju naših stvari. Najbolj običajni kosi pohištva so: stol, miza, postelja, omare. Gospodinjsko pohištvo sodeluje pri funkcionalnosti in udobnosti notranjih prostorov. V preteklosti je nevesta po poroki pripeljala v hišo svoje pohištvo, staro pa so ohranili starši, ki so se umaknili v slabše ali manjše prostore. V kmečkem okolju se je ohranilo veliko pohištva. V višjih slojih je bilo pohištvo umetnostno oblikovano. Še posebej v času baroka in rokokoja. Izdelovali so ga mizarji, tesarji, strugarji, rezbarji in slikarji. Na pohištvu so bile rozete, heksagrami in cvetlični okraski. Prvo tovarniško izdelano pohištvo sega v Sloveniji v 2. polovico 19. stoletja. Do takrat pa lahko govorimo celo o lokalnih in pokrajinskih posebnostih pohištva. Razlike so se kazale v tem, kako je bilo pohištvo razporejeno po hiši, po oblikovnih značilnostih itd. Razlike izhajajo tudi iz različnih slojev prebivalstva. Tako bi lahko govorili o kmečkem pohištvu, trškem, mestnem in cerkvenem pohištvu. Pohištvo je lahko tudi izdelek dekorativne umetnosti. Lahko je iz mnogih različnih materialov, vključno s kovinskimi izdelki, pohištvo iz plastike, kerrocka in lesa. Pohištvo se lahko izvede z uporabo različnih dekorativnih elementov, ki pogosto odražajo lokalne kulture.
Zgodovina pohištva v Aziji je popolnoma drugačna od evropske. Najbolj znana so sicer tradicionalna oblikovanja pohištva iz Indije, Kitajske, Pakistana, Indonezije (Bali in Java) in Japonske. Manj znane so posebnosti in zanimivosti iz Koreje, Mongolije in držav jugovzhodne Azije.
Uporaba »uncarved« lesa in bambusa ter uporaba težkih lakov je znano v vseh kitajskih stilih. Treba je omeniti, da ima Kitajska neverjetno bogato in raznoliko zgodovino in arhitekturo, vero, pohištvo in kulturo. Stili se od ene do druge dinastije lahko zelo razlikujejo.
Tradicionalno japonsko pohištvo je znano po minimalističnem slogu, pogosti uporabi lesa, kakovostni rokodelski izdelavi in intarzijah, namesto slikanju na les. Japonske skrinje, znane kot Tansu, slovijo po obdelavi dekorativnega železa in detajlov in so ene od najbolj iskanih japonskih starin. Največ starin izvira iz dobe Tokugawa in obdobja Meiji .
Leta 1917 je Gerrit Rietveld oblikoval redči in modri stol. Prve ¾ 20. stoletja so bile usmerjene bolj ali manj samo k modernizmu: Art Deco, De Stijl, Bauhaus, Wiener Werkstätte in Vienna Secession (Dunajska secesija). Iz stila Bauhaus in Art Deco se je po drugi svetovni vojni razvil »Mid-Century Modern« slog z uporabo materialov, razvitih v času vojne, vključno z uporabo vezanega lesa, plastike in steklenih vlaken. Prvi primerki vključujejo pohištvo, ki so ga oblikovali: George Nelson Associates, Charles and Ray Eames, Paul McCobb, Florence Knoll, Harry Bertoia, Eero Saarinen, Harvey Probber, Vladamir Kagan, Finn Juhl, Arne Jacobsen in drugi.
Postmoderno oblikovanje je izšlo iz Pop art gibanja, katerega zametki so bili v letih med 1960 in 1970, veliko promocijo pa je doživelo v osemdesetih letih, preko raznih umetniških skupin. »Prehodno« pohištvo naj bi zapolnilo vrzel med tradicionalnim in modernim okusom.
V Italiji se je začelo moderno oblikovanje razvijati v 50. letih prejšnjega stoletja. Najbolj pomembna mesta v tem razvoju so bila in so še: Xantù in mesta na območju Herate, zlasti pa Tissone. Danes si mnogo ljudi, vlad in podjetij prizadeva za proizvodnjo izdelkov, ki bi imeli daljšo življenjsko dobo in s tem za zmanjšanje brezumne potrošnje. To velja tudi za novo linijo oblikovalskega pohištva. To temelji na okolju prijaznem oblikovanju, z uporabo naravnih in okolju prijaznih materialov ter na obdelavi, ki je okoljsko ozaveščena. Uporaba takega pohištva iz leta v leto narašča. Sodobno pohištvo se vrača k naravnim oblikam in teksturam za naš dom.
Pohištvo srednjega veka je bilo običajno težko, narejeno iz hrasta in okrašeno z izrezljanimi modeli. Italijanski renesančni pohištveni mojstri iz 14. in 15. stoletja se tako, kot tudi ostala umetnost in oblikovanje, pogosto zgledujejo po grško-rimski tradiciji. V 15. stoletju se je zgledovanje po renesančni kulturi razširilo tudi na sever Evrope. V 17. stoletju so za pohištvo tako severne kot južne Evrope značilni razkošni okraski, pogosto pozlačeni baročni modeli in bogati ornamenti z rastlinskimi vzorci. V 18. stoletju se je pohištvo začelo razvijati še hitreje. Čeprav je bilo v zgodovini nekaj slogov, ki so pripadali predvsem enemu narodu, kot je npr. Palladianisem v Veliki Britaniji, pa so se drugi, kot na primer rokoko in neoklasicizem, uveljavili v vsej zahodni Evropi, brez izjeme.
V gospodarstvo italijanske pokrajine, imenovane Brianza, se je proizvodnja pohištva in opreme vključevala že od leta 1748. Najbolj pomembna mesta, ki so se še ukvarjala s to panogo v Italiji, so bila na območjih blizu Cantù z Arosio, Cabiate, Inverigo, Mariano Comense in Lissone z Barlassina, Bovisio Masciago, Briosco, Cesano Maderno, Desio, Giussano, Lentate sul Seveso, Limbiate, Macherio, Seregno, Seveso, Verano Brianza.
Za 19. stoletje ponavadi pravimo, da gre za oživitev slogov, vključno z gotskim, neoklasicizmom, rokokojem, in East Haven gibanjem. Spremembe oblikovanja konec 19. stoletja so vplivale tako na estetiko, kot tudi na umetnost in obrt. Na Art Nouveau so vplivala vsa ta gibanja in spremembe.
Človek je izdelal prvo pohištvo takoj, ko so se prvi nomadi stalno naselili. Preživeli so dokazi o uporabi pohištva iz obdobja neolitika, 3100 do 2500 pred našim štetjem. Zaradi pomanjkanja lesa so za izdelavo uporabili kot material kamen, ki so ga oblikovali z gladenjem. Na Škotskem so izkopali pohištvo iz kamna: predalnik s policami, ki dokazuje, da so bile hiše v tem času že skromno opremljene. Pohištvo, odkrito v tej vasici, je obsegalo tako omare, police za postelje, kamnite sedeže, kot cisterne.
Zgodnje »pravo« pohištvo, kot so mize iz 8. stoletja pred našim štetjem, so izkopali pred kratkim v Turčiji. Primerki staroegipčanska pohištva vključujejo ležišča iz 3. tisočletja pred našim štetjem, ki so jih odkrili v prostoru za umrlega. Pozlačeno posteljo in stole, za katere ocenjujejo, da so nastali okoli 2550 pred našim štetjem, so, poleg ostalih predmetov, našli v grobnici kraljice Hetepheres. Veliko različnih kosov pohištva, kot so postelje in stoli iz Teb, je nastalo od 1550 do 1200 pred našim štetjem. O starogrškem oblikovanju pohištva v 2. tisočletju pred našim štetjem ne pričajo samo ohranjeni predmeti, kot so postelje in stoli, ampak tudi likovne upodobitve na njihovih znamenitih grških vazah. Starorimsko pohištvo se je ohranilo v Pompejih, pod vulkanskim pepelom Vezuva. Odkrili so ga z izkopavanji šele v 18. stoletju. Kakšno je bilo pohištvo, se je ohranilo tudi v obliki slik, kot so npr. stenske freske v Pompejih in upodobitve v kiparstvu.
Poleg pohištvenega in modelnega mizarstva poznamo tudi stavbno pohištvo, kamor spadajo okna in vrata. V bistvu gre za skupno ime za okna, vrata, lesene niše in lesene opaže na stavbah. Najstarejša okna so imela obliko lin. Na lesenih stavbah so jih zapirali s polkni oz. lesenimi loputami. Na grajskih stavbah so zapirali okna najprej s svinjskimi mehurji, po 12. stoletju pa s prvim litim steklom. Za ostalo arhitekturo se praktično ne ve, kdaj je začela uporabljati splošno lito steklo.
V 19. stoletju se pojavi industrijsko valjano steklo. Katedralno steklo pomeni posebno obliko zasteklitve, pri katerem so šeststrane plošče litega stekla vgrajene v svinčeno ali leseno ogrodje v obliki satovja. Take zasteklitve so bile najbolj pogoste v cerkvah, na gradovih in v mestnih palačah. Tak način zastekljevanja je dovoljeval tudi večja okna. Tudi vrata in vratna krila so bila različnih oblik in izvedb. Poznali smo tako preprosto skupaj zbite deske, kot tudi kakovostna vrata, ki so jih izdelali mizarji, kovači za kašče in kleti, rezbarji za cerkve in celo kiparji; tak primer so na primer vrata ljubljanske stolnice. Leseni opaži so bili najprej moderni na gradovih, v samostanih, cerkvah in dvorcih. Pred 2. svetovno vojno pa jih najdemo tudi že po boljših gostilnah. Šele po letu 1960 se uporabljajo strojno izdelani opaži za oblogo stropov in sten v bivalnih prostorih.
Ko govorimo o opremi prostora, gre pravzaprav za način ureditve prostorov. Ti so lahko: bivalni, gospodarski, družbeni, kulturni, verski itd. Oprema prostora je lahko stalna ali začasna. Veliko se uporablja tudi izraz notranja oprema, z njo pa mislimo predvsem opremo bivalnih prostorov, tako na vasi kot v mestu. Iz notranje opreme lahko razberemo določen način življenja, družbeno skupino lastnika pohištva, družinske razmere, versko pripadnost, finančno stanje, lahko pa tudi vrednote in modne trende in še bi lahko naštevali. Notranjo opremo iz pretekle zgodovine si lahko ogledamo v muzejih na prostem (skansen). V Sloveniji so taki muzeji v krajih Rogatec, Skomaje, Zavodje, Hrovača, Trbovlje in Pleterje. Tudi ohranjene rojstne hiše pesnikov in pisateljev nam lahko služijo v ta namen. Notranja oprema iz različnih časov in stilov je lahko razstavljena na gradovih, v mestnih hišah, kar pa ni tako priljubljeno, saj je predstavitev umeščena v drugo bivalno, družbeno in časovno obdobje. Tak primer je npr. grad Goričane, kjer je deloval muzej Azijskih redkosti. V zbirki je bilo tudi nekaj pohištva. Sedaj je grad za turiste zaprt zaradi obnovitvenih del.
Notranja oprema je izredno pomembna, saj določa, kako se bomo počutili v prostorih, v katerih živimo in delamo ter se zadržujemo večino časa. Važno je, da sledimo svojim željam. Najbolje je, če ima vaš dom ali poslovni prostor vaš osebni pečat. Če ste namenili veliko sredstev za nakup stanovanja, hiše ali poslovnega prostora je pametno, da ga tudi čim bolje izkoristite ter se v njem vi, drugi družinski člani in sodelavci dobro počutite. Zato naj vam ne bo žal denarja, ki ga namenite dobremu mizarju, oblikovalcu ali arhitektu notranje opreme. Le-ta vam bo s strokovno pomočjo in svetovanjem lahko bistveno znižal stroške pri nakupu pohištva in notranje opreme. Predvsem pa bo prilagodil notranjo opremo vašim potrebam, okusu in željam, dobili boste »opremo po vaši meri«, kar pa je izrednega pomena.
uvodna stran
pišite nam
kazalo strani