Poleg pohištvenega in modelnega mizarstva poznamo tudi stavbno pohištvo, kamor spadajo okna in vrata. V bistvu gre za skupno ime za okna, vrata, lesene niše in lesene opaže na stavbah. Najstarejša okna so imela obliko lin. Na lesenih stavbah so jih zapirali s polkni oz. lesenimi loputami. Na grajskih stavbah so zapirali okna najprej s svinjskimi mehurji, po 12. stoletju pa s prvim litim steklom. Za ostalo arhitekturo se praktično ne ve, kdaj je začela uporabljati splošno lito steklo.

V 19. stoletju se pojavi industrijsko valjano steklo. Katedralno steklo pomeni posebno obliko zasteklitve, pri katerem so šeststrane plošče litega stekla vgrajene v svinčeno ali leseno ogrodje v obliki satovja. Take zasteklitve so bile najbolj pogoste v cerkvah, na gradovih in v mestnih palačah. Tak način zastekljevanja je dovoljeval tudi večja okna. Tudi vrata in vratna krila so bila različnih oblik in izvedb. Poznali smo tako preprosto skupaj zbite deske, kot tudi kakovostna vrata, ki so jih izdelali mizarji, kovači za kašče in kleti, rezbarji za cerkve in celo kiparji; tak primer so na primer vrata ljubljanske stolnice. Leseni opaži so bili najprej moderni na gradovih, v samostanih, cerkvah in dvorcih. Pred 2. svetovno vojno pa jih najdemo tudi že po boljših gostilnah. Šele po letu 1960 se uporabljajo strojno izdelani opaži za oblogo stropov in sten v bivalnih prostorih.